eng
Etbin header

Etbin glasbenik

Etbin Camera obscura

Etbin razvija samosvoje tehnike igranja klasične kitare in jih združuje z znanimi in manj znanimi pristopi iz različnih glasbenih zapuščin. V njegovi glasbi je komaj zaznaven vpliv etničnega izročila, ki se je lahko razvilo le na tem majhnem koščku planeta – južnem delu Srednje Evrope med severnim Jadranom, visokimi grebeni in vrhovi Alp ter neskončnimi ravnicami, ki se raztezajo proti vzhodu.

In vendar sta ga popotna žilica in njegov `above us only skies` (bi lahko pričakovali kaj več?) duh vodila daleč preko teh meja v globalizacijo v najboljšem smislu te besede. Kot posledica že skoraj obrednega pristopa nastajajo minimalistične strukture iz ročno tkanih strunskih zvokov, rahlo oddaljenih od `deus ex machina` brezhibnosti. Ravno v trenutku, ko začne pozoren par ušes vzpostavljati umiritev duha, se pojavi blagodejen piš ali pa oster, prodoren zvok, ki napoveduje spremembe.

Na recitalih Etbin večinoma izvaja svojo glasbo sam, pa vendar neredko tudi z glasbenimi gosti. Raznovrstne oblike ustvarjalnega in umetniškega sodelovanja je razvijal dobro desetletje, preden se je koncem sedemdesetih let prejšnjega stoletja pridružil glasbeni skupini Sedmina, s katero je več let nastopal in sodeloval na snemanjih.

Glasbeno in likovno ustvarjanje je poldrugo desetletje združeval v multimedijskih skupinah Om produkcija, AVI – Avdiovizualni inženiring, Cavis, Most in Inštitut Egon March.

Na različnih nosilcih zvoka je Etbin izdal pet avtorskih glasbenih recitalov – Arcticae horulae (1975), Somrak (1976), Verus status rei (1993), Tristiae et hilariae (1996) in Equilibrium (2001) – v katerih je v zven klasične kitare pogosto vpletal orglice (diatonična ustna harmonika) in glas.

V novejšem času se posveča predvsem ustvarjanju glasbe za kitaro in komorne skupine. Tako je leta 2005 ustanovil ansambel Ante portas, s katerim je krstno izvedel suitno oblikovano delo za kitaro in komorno instrumentalno zasedbo Modus vivendi. Temu sta sledila za razširjeno zasedbo napisana opus Sancta simplicitas, katerega posnetek praizvedbe je leta 2009 izšel na glasbenem CD-ju in Altera pars (Audiatur et altera pars), ki so ga dve leti kasneje skladatelj in zasedba Ante portas premierno izvedli v Klubu ljubljanskega Cankarjevega doma.

IZRAZNA SREDSTVA

Etbin je enočlanski orkester, saj 'samozadostno' večglasje klasične kitare – orkestra v malem – pogosto nadgradi z dialogom dvojih orglic ali glasom. Vendar ostaja kitara Etbinovo osnovno orodje za komponiranje glasbe. Kot mantra s pomočjo repeticije, često poenostavljena naracija postane podlaga, v katero inštrument in njegova prostorska umeščenost tketa novo pripoved. Ta je bila pravzaprav že vseskozi tam. Fizikalne zakonitosti angelskim zborom alikvotnih tonov niso nikoli dopuščale, da bi utihnili. Nikogar ne potrebujejo, a ko jih prepoznamo, z nami vseeno radi zaplešejo. Podpirajo pogum čuječega posrednika, ki se z vsemi sredstvi poda v dialog s samim sabo.

Diatonične orglice so eden redkih glasbenih inštrumentov, ki jih lahko s pomočjo ustreznega stojala igramo brez uporabe rok. Primanjkljaj kromatičnih tonov v enem samem tonovskem načinu Etbin blaži z izbranim parom orglic in posebno tehniko vnihavanja jezička, ki obenem povsem spremeni barvo glasu. 'Orkester v malem' se tako poveča za enega solista, sicer pa orglice z akordi bogatijo harmonijo.

Glas uporabi Etbin le v redkih primerih predvsem kot tretji glasbeni inštrument. Besede svoje večne pomenske vloge sicer ne izgubijo, le izenačujejo se z zvenom ali se mu celo podredijo. To je glasbenikov odgovor na 'samoumevno zlorabo' glasbe kot podlage za besedno sporočilo.

Komorne glasbene inštrumente je kitari začel dodajati ob prehodu v novo tisočletje, ki je s seboj prineslo odličnega pomočnika – računalnik. Kljub temu ostaja kitara njegov osnovni medij, iniciator in prapočelo glasbenega ustvarjanja. V desetih letih je ustvaril tri obsežna suitno oblikovana dela, kjer je klasični kitari dodal več inštrumentov v različnih kombinacijah – od duetov, triov, kvartetov, vse do seksteta za oboo, francoski rog, violino, violončelo, kljunaste flavte, okarine, orglice in številna tolkala, vključno s cevnimi zvonovi in ksilofonom.